Pot, ki me je pripeljala do Manje
Pri svojih petindvajsetih letih si težko predstavljam, da je minilo že deset let, odkar sem prvič stopila v dijaški dom Ruše, kjer se je moja pot prepletla z Manjino… Kje začeti?
Lahko začnem pri dnevu, ki je bil zame najhujši dan življenja. 27. avgust, 2011. Umrl dedek, s katerim sem živela in preživela večino svojega otroštva. Bil je skoraj kot moj drugi oče. Bil je moja zabava s svojimi smešnimi izjavami v glasu, ki ga nihče na tem svetu ne more več narediti. Bil je moj učitelj ob gledanju westernskih filmov, ko je predme pomolil peharček poln kovancev tolarjev, saj je vedel, da rada štejem. Bil je moj kuhar, ko sva bila sama doma in mi je dovolil jesti hrenovke s preveč ketchupa, ampak midva sva bila upornika, nama je bilo vseeno! Bil je moj prijatelj. In ni ga bilo več.
Preskočimo na torek, 30. avgust. Dan pogreba. Nikoli v življenju nisem toliko jokala in toliko hlastala za zrakom. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da se bom na prvem pogrebu mojega življenja poslavljala ravno od njega, sama, osamljena. Nič več ni imelo smisla. Edina misel v meni je bila: bil je dober človek, seveda gre v nebesa. Da ne bo pomote. Moj dedek je bil veseli alkoholik. Ni bil popoln. Saj nihče na tem svetu ni. Ampak imel me je rad in to je bilo zame dovolj.
Naslednji dan me je čakala selitev v dijaški dom. Seveda, edinka s prezapletenim odnosom z obema staršema, v žalovanju po težki izgubi prvič gre živet na neznano. Vedela sem, da bom obkrožena z neznanci, saj se nihče od sošolcev ali znancev moje starosti ni vpisal na isto šolo kot jaz. Nisem vedela, da bom tako sama, tako osamljena.
Minili so dnevi, jaz sem pa bila sposobna vzpostaviti stike le z odraslimi. Med njimi sta se znašli veseli punci Metka in Manja – vzgojiteljici v dijaškem domu.
Iskreno se v tem trenutku ne spomnim, kako je zacvetel ta odnos, kateri pogovori so pripeljali do globokega zaupanja, ki se je kasneje razvil med nami, še posebej med nama z Manjo. Vem pa, da je bila edina oseba v mojem tedanjem življenju, ki me je bila pripravljena slišati. In me je. In mi je pripovedovala svoje življenje. Eno uro na teden, četrtki pred večerjo, sva se dobivali v njenem majhnem in prijetnem kabinetu, kjer sva sedeli in se poslušali. Prišli so dnevi, ko sem samo čakala, da bo četrtek. Prišli so vikendi doma in prepiri z mamo, ko sem si želela, da bi lahko govorila z Manjo, ko bi jo lahko teleportirala k sebi, da bi me obranila pred besedami, ki so me tako prizadele.
In je tudi prišel čas za najino slovo. Čas, ko je spremenil najino dinamiko, saj se nisva več videvali tedensko. Jaz sem maturirala, ona pa je ostala v dijaškem domu in v mojem srcu kot lep spomin. Zmes je Manja ustvarila neverjetne stvari, se podala na podvige in poti, ki so jo zaznamovale. Jaz pa… Malo odrasla, spoznala nekaj ljubezni, si strla srce, našla nekaj koristnih stvari, ki me veselijo. Videla dogodek, ki bo za vedno zaznamoval mojo dušo. Videla, kako se tudi najhujše težave da nekako rešiti.
Znova sva vzpostavili stike med mojo prakso na šoli, po kateri sva se še nekajkrat dobili na čaju in klepetu. In ko to pišem, se zavedam, da je Manjina prisotnost v mojem življenju bila dar. Ne vem od koga, ampak dar. Da je najin odnos nekaj, kar ne rabi biti konstantno, da je cenjeno. Nekako med nama ostaja zaupanje, ki sva ga desetletje nazaj pričeli graditi, še vedno ostaja razumevanje in sočutje, ki ga gojiva druga do druge. Menim, da bo najin odnos do konca neka moč, ki jo imava znotraj sebe, da v težkih in manj težkih časih znava ena drugo podpreti, si povedati kaj novega, dati kak nasvet. Biti tam ena za drugo.
Maja M.