No drama, lama

Stekla bi na cesto, zdaj, točno zdaj v tem trenutku in zakričala na ves glas, naj me vendar nekdo objame. Ne vem več skozi katere ventile naj zdravim svojo bolečino, žalost, vse kar se je skozi leta zalepilo name in nisem znala pozdraviti, odložiti ali prositi za pomoč.

Ne vem kako oblikovati misli, da boste razumeli mojo zgodbo in si s pomočjo le – nje poiskali svoj prostor v zgodbi in ozdravili sebe.

Bežim pred pisanjem o svojem otroštvu, ker bom kot telo razgaljena in brali me boste, in počeli z mano vse tisto, kar počnete zemeljskega, ko se nekdo odloči, da bo ozdravil svoje telo, dušo, ker mu je ves balast preteklega življenja tako zelo načel misli, da pa se zdaj res nima več kam skriti, in bežati se mu tudi več ne da. Rada bi izbirala srečo zase, za svoja  otroka, starše, partnerja, za vas, za naravo, živali, rastline.

Danes, po mnogih letih mojega čudovito dramatičnega življenja, sedem za računalnik in se odločim, da po uvodu, kjer se izmikam preiti na pot pisanja o vseh mojih »nepravih poteh« in iluzionističnih ciljih … zapišem končno vrstice, ki bodo brane, ker se bo vsak prepoznal v njih.

Ne se bati po prebranem začeti spreminjati svoje ideje, prepričanja, vzorce, misli … ne se bati iti na pot odločitve, da želite živeti tukaj in zdaj in si oblikovati sedanjost le zgolj z izbiro misli. Kako »jebeno« lahkotno se sliši, da še sama verjamem v to … hec … res je preprosto … po letih tečnega življenja, nadzora, žrtve, iskanja krivca za slabo počutje, sem se končno zlizala iz obupa, da nikoli ne bom na tej ljubi Zemljici srečna in  srečna tudi takrat, ko sem nesrečna. Vse je super, samo, da je ravnovesje, da ne skačeš vsak dan do plafona od evforije in se ne smiliš vsak drug dan, ker pač, ker …

Otroštvo … poznano mnogim … tistim, ki jim je bilo z rožicami postlano, so me že nehali brati … kako zelo super, ker so te vrstice res samo zate in zame, ki se otroštva ne spominjava, kot pomladnega jutra veselja in brezbrižnosti, ampak imava v mislih prepih na vseh frontah. Te vrstice so za naju, ki sva v joku zaspala in se zjutraj v strahu zbudila. Razlogi strahu in bežanja v svoj svet so tisočeri in sploh ni pomembno katere okoliščine so zaznamovale mene in katere tebe. Glavno je, da veva, da so naju in sva zapustila svet otroške igrivosti, lahkotnosti, še igre z vrstniki sva se bala, ker naju je svet odraslih samo pogledal s svojimi strupenimi očmi in naju zastrupil samo s pogledom, da sva postajala nesamozavestna, plašljiva, da o občutku »neljubljena« sploh ne govorim. Se strinjaš?

Svet odraslih … starši, učitelji, prijatelji, sosedje, sorodniki, kdorkoli, so v nama sprožili negotovost in dvom, da zmoreva … zdelo se nama je, da nič ne narediva dovolj dobro in potem tiste misli v naju, kako ustreči vsej tej avtoriteti (A res? Avtoriteti?, hvala tistim, ki so me naučili kasneje v življenju, kaj avtoriteta sploh pomeni) … počasi in zanesljivo sva tonila vse do najstniških let v glavnega igralca … žrtve v filmu najinega življenja. Seveda nisva imela pojma, kaj se nama dogaja, živela sva za prihodnost (vsak dan molila, da odrasteva in potem bo vsega konec) in za preteklost, ki sva jo objokovala. Za sedanjost, tukaj in zdaj nisva vedela, ker naju je vsak sedanji trenutek zaznamoval in sva z leti vedno bolj tonila, se smilila samemu sebi in v obdobju prvih ljubezenskih izkušenj kazala s prstom na partnerja, da nama ne da občutka varnosti, ljubljenosti, ker so se ostali akterji umaknili iz najinega življenja ali pa sva zbežala pred njimi.

Čudim se, da nisem pisala o najinem otroštvu bolj dramatično, da nisem objokovala vse tiste ploske po riti, licih, obrazu, da nisem omenila števila izpuljenih las in izrečenih besed groze, ki pa so bile za naju edine poznane in sva jih kasneje v življenju pogumno vrgla v obraz marsikateremu na najini poti iskanja samega sebe.

Po nekaj propadlih odnosih v najstniških letih in vse večjemu obupu ob prehodu v odraslost, sva se odločila, no vsaj jaz, da ni ni nič narobe z mano, ampak  z vsemi drugimi, ki so mi prihajali naproti.

In tako je življenje postajalo še manj znosnejše in vedno bolj komplicirano. Najverjetneje sva končala šolo in faks, ki naju je le delno izpopolnjeval, ker sva zvesto poslušala nasvete odraslih, kaj bi bilo za naju najboljše in se nisva imela možnosti naučiti zdravega NE, to ni zame. Poiskala sva službo in bila ponosna, da naju je nekdo zaposlil. O možnostih izbire in dela iz užitka se nama še sanjalo ni, da bi izživela  svoje talente, pa si itak nisva drznila, ker … znorim, danes ob takšnem razmišljanju … nisva bila dovolj dobra. V službi sva poskrbela za priljubljenost, se smejala in kimala vsem nadrejenim in podrejenim. Požela aplavze, pobrala nagrade, zmes se poročila, rodila, a jokala še več kot celo otroštvo skupaj. Vse tiste ranice otroštva so zdaj zakrvavele in boleti je začelo do nevzdržnosti.

 Ne vem, kakšna je bila tvoja pot iskanja samega sebe  … sama bi lahko rekla, da sem (so jo) izbrala daljšo, mirnejšo, manj dramatično in zaradi postopnosti dogodkov in odnosov znosnejšo. Zanimivo bi bilo slišati tvojo zgodbo, ker sem prepričana, da smo na razpotju vsi imeli na izbiro dve poti … krajšo, drznejšo, bolj bolečo, nekateri tudi smrtno nevarno … druga pot pa je bila daljša, morda ne tako nevarna, vendar stresna. In zdaj sva oba nekje srednjih let, ti, ki si izbral krajšo in drznejšo pot, si verjetno trpel v odnosih kot Kristus, dramatiziral si ob partnerjih, jih zapuščal, če ni bilo po tvojem, terjal ljubezen, pozornost, izsiljeval, zasliševal, ljubosumno obrekoval in jih krivil za vse … jaz, ki sem izbrala daljšo, sem manipulirala, igrala žrtev, zbolevala, nadzirala, do onemoglosti gradila kariero, se pred svetom delala lepo, v notranjosti pa krvavela. In ko je bila ta rutina življenja ter iskanje dramatičnih dogodkov že tako zelo načeta, je življenje itak udarilo pri meni in tebi zagotovo s takšno silo, da te je odbilo v zid in si, če si hotel sestaviti svojo zemeljsko telo, si moral košček po košček svojega telesa spraskati s tega betonskega zidu, da si se lahko sestavil in pozdravil v celoto.

Začelo se je obdobje iskanja pravih informacij. Prebranih je bilo nekaj  knjig, poslušanih delavnic in predavanj, mnogi smo skozi težke zdravstvene diagnoze in smrti najbližjih začeli srečevati prave ljudi, ki so na lastni koži doživeli najine zgodbe in se v letih dela na sebi naučili, da so lahko srečni in da je sreča izbira. Pogovarjala sva se ure in ure, sanjarila, kako bo uspelo tudi nama.

Seveda nama ni bilo najbolj vse jasno … leta dela na sebi? … ne, hvala, prehitevala bova … daj blinker in stopi na gas … greva po bližnjici … greva, vozi … tistih nekaj prebranih knjig je bilo res fancy,  frajersko sva se pederišila, ker sva mislila, kako  se kot ptič Feniks dvigujeva iz pepela … začela sva športati, zdrava prehrana itd … menjala sva nekaj prijateljev, si drznila zapustiti nekaj partnerjev in …  zvečer ponosna legla sama v posteljo 2 krat 2 metra, še vedno v isti službi, isti manipulaciji, nesamozavestna  in še vedno z istim razmišljanjem v glavi … drugi so krivi za najino nesrečo, ne znajo naju osrečiti, ob njih se ne počutiva varna. Zdaj sva seveda odrasla, nisva več otroka in se lahko obnašava otročje, tako, kot so se obnašali odrasli v najinem otroštvu, obnašala sva se tako, kot nama je bilo edino poznano. In bolj sva hrepenela po spreminjanju drugih, nadzoru, bolj kot sva od drugih pričakovala, da naju morajo osrečiti, mračnejša je postajala sedanjost,  katero sva počasi skozi teorijo prebranih knjig začela tipati. Seveda sva po par letih dela na sebi z nekaj zametki teorije padala v abstinenčne krize, ko sva zapuščala odnose, iskala drame, da sva dobila tisti šus adrenalina v žilo in sva se nehala smiliti samemu sebi, nisva pa vedela, da bi bilo edino pravilno ostati in zdraviti odvisnost ob nekom, ki bi znal stati odvisniku ob strani, ga zdraviti z zdravili pogovora, objema, z nekom, ki  se je že skozi življenje naučil, da si edina oseba, ki se lahko spremeni, ti sam.