PRVI KORAK JE VEDNO NAJTEŽJI

Pedagoško delo, vzgojiteljsko in »delo« mame, me je naučilo živeti mirno, slišati potrebe drugih, sprejeti ljudi, takšne kot so, se znati dogovarjati, sklepati kompromise, se umakniti ali stati ob strani, ko oseba potrebuje prostor za svojo rast. Ne pritožujem se več veliko in nimam potrebe, da bi se kdorkoli od mladostnikov ali odraslih moral spremeniti meni na ljubo. Zelo dobro znam opazovati sebe in druge, ko se zataknemo v vzorcih otroštva, trmarimo in rinemo z glavo skozi zid, ker nas je strah drugačnih izbir, ki bi ozdravile bolečino v nas. Priznam, nekaj teh vzorcev prepoznavam še v sebi in jih pridno spremljam ter celim. Neprijetne misli, nadomestim s pozornostjo nase, nikogar ne krivim, če nisva na isti valovni. Obožujem, kar je preprosto in srčno. Ničesar se ne bojim. Nenehno se izobražujem, srkam znanja s področja različnih terapij in sprostitvenih tehnik, poskusim tudi sama, preden posredujem naprej ter nikoli ne pozabim, da moram najprej poskrbeti zase, da sem lahko vzor mladostnikom in svojim otrokom. Tega učim tudi starše v Točki sreče. Mnogokrat so tako zelo predani svojim otrokom, celo svojim staršem in službi, da izgorijo in potem počasi krpajo ranjeno telo, da lahko ponovno najdejo sebe in se veselijo življenja.

Tisti, ki me poznate, veste, da zame ni nič nemogoče v življenju. Volja, predanost, hvaležnost, odpuščanje, učenje, mirnost, organiziranost in srčnost, so vrline, ki so me pripeljale do obilja, ki ga imamo vsi v sebi. Jaz živim to obilje in vsem, ki se pridejo k meni učiti, kako zaživeti obilje, stojim ob strani z vsem svojim znanjem in izkušnjami življenja.

Prvi korak je vedno najtežji … zmoreš.

Manja Tancer Vindiš